V petek, 27. 9. 2024, smo se z učenci devetih razredov v deževnem jutru odpravili raziskovat koroško pokrajino in njene znamenitosti.

Ko smo se opremili s šolsko malico, nas je avtobus odpeljal proti Velenju. Vzdušje v avtobusu je bilo delovno, saj so učenci predstavljali večje kraje, skozi katere smo se vozili.

Pot nas je vodila po Mislinjski dolini in naša prva postaja je  bil ogled cerkvice svetega Jurija v Legnu pri Slovenj Gradcu. Ko smo si nataknili velike copate čez našo obutev, smo podrsali po steklenih tleh, pod katerimi so bili vidni ostanki poganskih in krščanskih grobov. Vodička nam je predstavila zgodovino cerkvice in okolice.

Po ogledu smo pot nadaljevali do Slovenj Gradca po Dravski dolini in se ustavili v Dravogradu, kjer smo počakali vodičko, da nam je predstavila gestapovske zapore, ki se nahajajo v prostorih današnje občine. Ob njenem pripovedovanju o grozotah druge svetovne vojne smo si ogledali zaporniške celice in brali pričevanja preživelih na stenah zapora.

V nadaljevanju našega potovanja smo se ob malici nekoliko sprostili ob Ivarčkem jezeru. Vreme nam ni bilo naklonjeno, a kljub temu se je nekaj učencev odločilo za sprehod v dežju okoli jezera.

Opoldne smo se odpeljali proti Prežihovini, kjer smo od avtobusa po gozdni poti pripešačili do spomenika Lovra Kuharja, ki se razgleduje po Kotljah in okoliških hribih. Vodička nam je pred in v Prežihovi bajti – muzeju povedala precej zanimivih dejstev iz življenja in dela našega znanega pisatelja. V muzeju smo si ogledali tudi notranjo opremo in razstavo o pisateljevi družini, življenju in literarnem delu.

Nadaljevanje naše poti je bilo tudi literarno obarvano, saj smo se s Prežihovine odpeljali proti Ravnam na Koroškem, kjer nas je vodička med knjižnimi policami prijazno vodila po Koroški osrednji knjižnici s spominskima sobama Lovra Kuharja in Leopolda Suhodolčana. Ogledali smo si prostore v starem grajskem delu in v novejšem delu knjižnice.

Proti koncu naše ekskurzije smo se odpeljali še proti Mežici, kjer nas je čakala razburljiva vožnja z rudniškim vlakcem v notranjost Pece. Vodič nas je popeljal po različnih nivojih rudnika, tako da smo se izmenično povzpeli strmo po stopnicah in se spuščali po njih. Medtem nam je vodič predstavil življenje in delo rudarjev nekoč. Srečno smo se z istim vlakcem pripeljali spet na svetlo, kjer nas je čakal avtobus.

Polni novih vtisov smo se odpeljali proti domu, proti Dobrni, kamor nas je šofer avtobusa tudi varno pripeljal.                                                                                                                          

(Skupno 200 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost